Dan slovenske hrane

Dan slovenske hrane - vsak tretji petek v novembru

Dan slovenske hrane - vsak tretji petek v novembru

Vlada Republike Slovenije je na 33. redni seji, 11. 10. 1012, sprejela sklep o razglasitvi dneva slovenske hrane, ki je objavljen v Uradnem listu RS,  št. 62/14. Obeležili ga bomo vsak tretji petek v novembru. S tem praznikom bomo v Sloveniji pridelani hrani dali pomemben pečat.

Glavni cilj oziroma namen razglasitve takšnega dne je podpora slovenskim pridelovalcem in predelovalcem hrane ter spodbujanje zavedanja in pomena domače samooskrbe, ohranjanje čistega, zdravega okolja, ohranjanje podeželja, seznanjanje mladih s postopki pridelave in predelave hrane in spodbujanje zanimanja za dejavnosti na kmetijskem področju.

Organizacija za prehrano in kmetijstvo pri Organizaciji združenih narodov (OZN) je 16. oktober izbrala za svetovni dan hrane v spomin na 16. oktober 1945, ko je bila v OZN ustanovljena Svetovna organizacija za hrano in kmetijstvo. Glavni namen svetovnega dneva hrane je opozarjanje, da po svetu živi veliko ljudi, ki trpijo za pomanjkanjem hrane.

Leta 2005 je Organizacija za prehrano in kmetijstvo ob svetovnem dnevu hrane opozorila svet na pomembnost medsebojnega sodelovanja držav pri razvoju in ohranjanju kmetijstva ter zagotavljanju trajnostne oskrbe s hrano, pri čemer glede na razvoj globalne trgovine poudarja pomen lokalno pridelane hrane.

Svetovno kmetijstvo, z njim pa evropsko in slovensko, se ponovno sooča z izzivom zagotavljanja globalne prehranske varnosti. Po napovedih Združenih narodov se bo število prebivalstva do leta 2050 povečalo na 9 milijard. Da bi lahko nahranili tako število ljudi, bi bilo potrebno podvojiti sedanji obseg kmetijske proizvodnje. Tolikšno povečevanje proizvodnje bo zaradi omejenih naravnih virov povečalo pritisk na obdelovalne površine in razpoložljivost vode, lahko pa zaradi večje intenzivnosti pridelave proizvodnje pričakujemo tudi večje negativne učinke na okolje.

Zagotavljanje globalne prehranske varnosti je zato postalo prednostna naloga razvoja kmetijstva v svetu in pomembno družbeno vprašanje. Zagotavljanje globalne prehranske varnosti je pomembno tudi za Slovenijo. Prehranska varnost in proizvodnja hrane postajata ponovno strateški politični vprašanji.

Slovenija je kot članica Svetovne zdravstvene organizacije leta 2005 sprejela Resolucijo o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 (Uradni list RS, št. 39/2005), katere osnovni namen je zaščita zdravja prebivalcev in zmanjšanje obsega bolezni, povezanih s hrano in nezdravim prehranjevanjem.

Leta 2011 je Vlada Republike Slovenije sprejela Resolucijo o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva - Zagotovimo.si hrano za jutri (Uradni list RS, št. 25/2011), katere strateški cilji se nanašajo predvsem na zagotovitev zadostne oskrbe prebivalstva s kakovostno, varno in cenovno dostopno hrano – s povečanjem samooskrbe.

Hrana tako postaja čedalje pomembnejša strateška dobrina, ki zajema tudi varovanje zdravja ljudi in varovanje okolja.

Lokalna trajnostna oskrba

»Trajnostni razvoj zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi pri tem ogrozili zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij.« je ena od temeljnih definicij trajnostnega razvoja (Brundtland, 1987). Trajnostni razvoj je temeljna zahteva v večini razvojnih in drugih dokumentov tako na globalni, evropski (Lizbonska strategija) kot tudi na nacionalni ravni. Trajnostni razvoj je prioriteta v vseh razvojnih dokumentih v Republike Slovenije.

V Resoluciji o nacionalnem programu prehranske politike 2005-2010 je lokalna trajnostna oskrba opredeljena kot tretji steber zagotavljanja varnega in zdravega prehranjevanja.

Lokalna trajnostna oskrba s hrano predstavlja lokalno pridelavo, predelavo in distribucijo trajnostno proizvedene hrane, ki je fizično in cenovno dostopna lokalnemu prebivalstvu in porabljena na lokalnih trgih – "od njive do krožnika v lokalnem okolju".

Resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 – »Zagotovimo.si hrano za jutri« opredeljuje trajnostni razvoj kot medsebojno odvisen in uravnotežen razvoj v ekonomskem, socialnem in okoljskem smislu. Cilj uveljavljanja trajnostnega razvoja je tako kmetijstvo, ki bo ekonomsko učinkovito in konkurenčno, socialno in družbeno odgovorno, hkrati pa tudi okolju prijazno in vzdržno.

Obstaja več opredelitev lokalnosti. V Zakonu o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/2008 in 57/2012) je kot lokalni trg opredeljeno celotno območje Republike Slovenije. Zakon o kmetijstvu določa tudi trajnostno kmetijstvo, t.j kmetijstvo, ki prispeva k vzdrževanju biotske raznovrstnosti živalskih in rastlinskih vrst in ohranjanju tal ter njihove rodovitnosti ob varovanju naravnih razmer za življenje v tleh, vodi in zraku.

Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih, zato je za Slovenijo zagotavljanje prehranske varnosti pomembno strateško in politično vprašanje. Doseganje čim višje osnovne prehranske varnosti je vodilo predvsem kmetijske in prehranske politike in prav lokalna trajnostna oskrba s hrano je njun skupni imenovalec. Eden izmed strateških ciljev razvoja slovenskega kmetijstva in proizvodnje hrane je zagotavljanje prehranske varnosti s stabilno pridelavo varne, kakovostne in potrošniku dostopne hrane. V pričakovanih razmerah večjih težav z oskrbo s hrano v svetovnem merilu in tudi zaradi spoznanj o negativnih okoljskih učinkih daljših transportov hrane postaja vprašanje lokalne in regionalne samooskrbe s hrano ponovno pomembno. Zagotavljanje hrane lokalnemu prebivalstvu s trajnostnim izkoriščanjem domačih proizvodnih virov je strateška opredelitev Republike Slovenije, ki določa tudi njeno politično in ekonomsko suverenost. Prehranska politika zasleduje isti strateški cilj, t.j. pospešiti ponudbo in povpraševanje po kakovostni in zdravju koristni hrani, pridelani lokalno in na trajnostni način ter s tem izboljšati oskrbo prebivalstva z lokalno trajnostno pridelano hrano.

Zadostna lokalna pridelava, predelava in poraba hrane je pomembna predvsem zaradi:

  • urejenosti in obdelanosti podeželja;
  • ohranjanja delovnih mest na podeželju;
  • varovanja okolja (dolgi transporti živil, prispevajo k povečani porabi fosilnih goriv, hrupu in onesnaženju zraka, povečani uporabi embalaže in dodajanju konzervansov živilom);
  • izboljšanja zdravja prebivalstva kot posledica uživanja s stališča prehranske vrednosti kakovostnejše hrane (višja hranilna vrednost, višja vsebnost vitaminov) in trajnejšega zagotavljanja virov živil ter posledično manjše možnosti deficita določenih mikrohranil v prehrani;
  • zagotavljanja državne varnosti za obdobje ekonomskih kriz;
  • zmanjšanja odvisnosti od zunanje trgovine, kar je pomembno predvsem v času motene oskrbe (pričakovano večje nihanje cen kot posledica globalizacije in nadaljnje liberalizacije na področju kmetijstva, večjega in spremenjenega povpraševanja, gibanja cen energentov, pogostejših ekstremnih vremenskih pojavov in s tem povezanih letin ter zalog, večje rabe surovin v proizvodnji biogoriv, surovine predstavljajo tudi potencialno donosne naložbe na mednarodnih finančnih trgih...);
  • zmanjšanja revščine in družbene neenakosti.

Iz zdravstvenega vidika se priporoča uživanje sezonske hrane iz lokalnega okolja, saj je takšna hrana običajno bolj dozorela in ima višjo biološko (hranilno) vrednost. Z daljšanjem verige od pridelovalca do potrošnika se drastično zmanjša vsebnost različnih vitaminov, ki so za naše telo izrednega pomena. Možno je torej, da bo hrana, za katero je jasno, da bo podvržena dolgemu transportu in skladiščenju, zaradi nujnih obsežnih agrotehničnih ukrepov pri njeni proizvodnji, manj kakovostna. Pri živilih domačega izvora, zaradi bližine pridelave ni potrebno uporabljati konzervansov, zato so sicer lahko manj obstojna, vendar pa prepoznavna po bogatem in tradicionalnem okusu.

Vzpostavitev t.i. »kratkih verig« med pridelovalcem in potrošnikom, ki je ena od prioritetnih nalog Ministrstva za kmetijstvo in okolje, bo zagotovo pozitivno vplivala na domačo pridelavo živil ter njeno povezovanje, na povečan obseg ponudbe raznolikih in kakovostnih živil lokalnega porekla, posledično pa tudi na znižanje cen in večjo potrošnjo.

Smiselno je torej vzpodbujati lokalno okolje, da se samooskrbuje in s tem poveča kvaliteto življenja vseh vključenih v ta proces. S stališča trajnosti je smiselno vzpodbujati integriran in ekološki način pridelave oz. reje in uvajanje teh pridelkov/izdelkov v vsakdan v okviru sistema javnega naročanja oz. naročil in tako zagotavljati hrano, ki je pridelana v lokalnem okolju. Uredba o zelenem javnem naročanju (Uradni list RS, št. 102/2011, 18/2012, 24/2012, 64/2012) tudi določa, da mora naročnik pri javnem naročanju določiti najmanj 5% živil pridelanih na ekološki način oz. živil iz preusmeritve do konca leta 2013 in 10% od leta 2014 naprej.

Z uveljavitvijo kratkih verig bomo zagotovo pripomogli k zmanjševanju sproščanja toplogrednih plinov zaradi transporta hrane iz oddaljenih držav, zagotovili bomo trajnostno rabo površin namenjenih pridelavi hrane, ohranjali delovna mesta na podeželju in dvignili stopnjo samooskrbe s kakovostno, lokalno pridelano hrano ter tako izboljšali prehransko varnost prebivalstva.

Pomembno pri pridelavi in predelavi hrane pa gre izpostaviti tudi odpadke, ki nastajajo pri vsakodnevnih človeških dejavnostih in ki se jim s trenutnimi življenjskimi navadami težko izognemo, lahko pa pomembno prispevamo k njihovemu preprečevanju (zmanjševanje količine nastalih odpadkov, njihovih škodljivih vplivov na okolje in zdravje ljudi in vsebnost nevarnih snovi) in možnostim njihove ponovne uporabe ali predelave. V kolikor želimo trajnostno ravnati z naravnimi viri in s svojimi dejavnostmi ne povzročati škodljivih vplivov na okolje, moramo biti pozorni tudi na ravnanje z odpadki. Z rastjo populacije, zlasti z višanjem BDP, raste tudi količina odpadkov, zato je treba preseči miselnost, da je odpadke najceneje in najlažje odlagati na odlagališča. Pri nastajanju odpadkov in ravnanju z njimi je treba kot prednostni vrstni red upoštevati hierarhijo ravnanja z odpadki; njihovo odlaganje na odlagališčih pa je najmanj zaželen postopek ravnanja z njimi. To pomeni, da je za uspešno obvladovanje količin odpadkov, zmanjševanje njihovih nevarnih lastnosti ter okoljsko sprejemljivo ravnanje z njimi potrebno izvajati ustrezne procese oz. dejavnosti – ločeno zbiranje na njihovem izvoru, ponovna uporaba, recikliranje, drugi postopki predelave (npr. energetska predelava) in odstranjevanje (odlaganje na odlagališča povsem na koncu, le za tiste odpadke, ki jih ni mogoče drugače predelati ali odstraniti). Zakonodaja obravnava biološke in biorazgradljive odpadke na osnovi specifičnih vrst obdelave odpadkov s pomočjo postavljenih ciljev, standardov ali zahtev – vendar pa ne izpostavlja zavržene hrane posebej, temveč jo vključuje v širšo problematiko bioloških odpadkov. Gospodinjstva so odgovorna za največji delež odpadne hrane, katerega bi lahko z določenimi ukrepi zmanjšali. Vzroki za hrano, ki se zavrže v gospodinjstvih so v večini opredeljeni kot pomanjkanje ozaveščenosti, pomanjkanja znanja o metodah za preprečevanje zavržene hrane, nepozornosti na rok trajanja živil, neprimernega skladiščenje itn. Samo z intenzivnim ozaveščanjem in vzgojo lahko zmanjšamo problematiko zavržene hrane, ki je predvsem velik etični pa tudi finančni problem.

Ob tem pa je pomembno izpostaviti tudi pakiranje izdelkov oz. živil. Velikokrat se ne upošteva, da mora embalaža izpolnjevati tudi vse zahteve iz Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur.l. RS, št. 84/06, 106/06, 110/07, 67/11), vključno z zahtevami glede izdelave in sestave embalaže ter njene primernosti za ponovno uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem. Embalaža bi morala biti izdelana tako, da ima najmanjšo mogočo prostornino in maso, ki še zagotavljata nujno raven varnosti in zdravstvene neoporečnosti za embalirano blago in končnega uporabnika.. Kljub večjim pakiranim enotam živil, lahko vseeno zagotovimo varnost in kakovost hrane, s tem pa zmanjšamo obseg odpadne embalaže, ki ima negativne vplive na okolje. Uredba o zelenem javnem naročanju (Uradni list RS, št. 102/2011, 18/2012, 24/2012, 64/2012) tudi določa temeljne in dodatne okoljske zahteve za živila, pijače, kmetijske pridelke za prehrano in gostinske storitve. Ponudnik mora v ponudbi s proizvodi upoštevati tudi temeljne zahteve za merila embalaže, ki so okoljsko manj obremenjujoča.

Koalicijski partnerji so se tudi s koalicijsko pogodbo zavezali k povečanju deleža samooskrbe in ekološke hrane, tudi s spodbujanjem različnih oblik povezovanja in sistemov, ki imajo namen skrajševanja prehrambenih verig. Zaveza o promociji in trženju lokalno pridelane in predelane hrane, ekološke hrane ter hrane iz drugih shem kakovosti, je pomembna, saj se v Sloveniji premalo zavedamo, da je lokalno pridelana hrana večinoma kakovostnejša kot uvožena, poleg tega pa z nakupom domače hrane podpiramo domače pridelovalce in predelovalce. Preko vzpostavitve zaupanja med pridelovalci in potrošniki slovenske hrane in promocijo lokalnih prehranskih sistemov, bodo potrošniki bolj posegali po slovenski hrani, z zavestjo, da to med drugim pomeni tudi določeno število delovnih mest v Sloveniji, prav tako, pa bodo zaradi večjega povpraševanja kmetije in živilsko predelovalna industrija zainteresirani za povečanje tržnega deleža v Sloveniji, vzporedno pa se bo povečala samooskrba. V koalicijski pogodbi je prav tako izpostavljena zaveza s področja ureditve gospodarjenja z odpadki, in sicer spodbujanje ukrepov in motivacijskih programov za zmanjšanje količin nastalih odpadkov in doseganje čim višje stopnje njihove predelave in ponovne koristne uporabe. Z doslednim ločevanjem in predelavo odpadkov je volja preiti v »družbo recikliranja«, ki bo temeljila na »uporabi predelanih odpadkov kot novim virom«.

Razglasitev dneva slovenske hrane spodbuja k povezovanju in celostni obravnavi kmetijskega, okoljskega, zdravstvenega in izobraževalnega vidika. Z razglasitvijo dneva slovenske hrane se tudi sledi izvajanju sprejetim koalicijskim zaveza ter ciljem in namenu sprejetega Zakona o promociji kmetijskih in živilskih podjetij (Ur.l. RS, št. 26/2011, 57/2012), saj gre za dober ukrep in podporo promociji domače hrane.

Zavedanje o pomenu lokalne trajnostne oskrbe z vidika zagotavljanja javnih dobrin je v Sloveniji čedalje pomembnejše področje, ki mu bo treba nameniti vse več pozornosti. Potreben je skupen nastop, povezovanje in dobro sodelovanje med različnimi organi, nevladnimi organizacijami, potrošniki, pridelovalci. Kako varno in kako kakovostno hrano bomo uživali mi in naslednji rodovi, bo odvisno predvsem od podpore, ki je bodo deležni slovenski pridelovalci in predelovalci hrane (podpore pristojnih organov in tudi potrošnikov). Pomembno je tudi, da preko javnega naročanja (naročili) v javnih zavodih spodbujamo pridelavo in predelavo lokalnih živil.

Želimo si aktivnega sodelovanja vseh državljanov, podporo dnevu slovenske hrane, tudi preko ozaveščanja svojih najbližjih, sodelavcev in preko različnih aktivnosti in projektov spodbujati zavedanje ljudi. Le s skupnim nastopom in povezovanjem bomo prispevali k povečanju državne blaginje, gospodarstva, spodbujali zdrav način življenja in že našim najmlajšim privzgojili odnos do domače hrane.

Naj dan slovenske hrane postane prav vsak dan!